Kolega se je zelo potrudil, preskeniral Bezlaja, ki vam lahko pomaga pri zgoraj omenjenem predmetu in nam ga poslal na naš elektronski naslov.

Kratek pregled praslovanščine:

Repetitorij slovanske morfologije:

Na tej strani lahko zainteresirani uporabniki korpusa FidaPLUS ovrednotite korpusni vmesnik in sporočite, katere spremembe se vam zdijo za naslednjo različico korpusa najbolj potrebne.

Vabljeni k sodelovanju!

Avtonomija ravnatelja
Inkluzija etika

Med poslušnostjo in odgovornostjo

pedagogika-vp

pedagogika-vp2

Pravice, pravičnost

Socialno učenje

Učiteljeva zaveza vzgojnim ciljem javne šole

Kolegica Zuzanna K. Kobos se je ponovno potrudila in nam poslala nov prispevek, ki se navezuje na prejšnjega, a v drugačnem pogledu. Preberite zanimivo razmišljanje o jeziku, avtorica in tudi mi pa bomo zelo veseli, če se oglasite v komentarjih. Svoje prispevke pa še vedno lahko pošiljate na naš e-naslov.

Težko je razložiti, še težje upravičiti, zakaj nekdo postaja drugemu všeč. Včasih se to dogaja hipoma v enem trenutku, v drugem primeru se za razvoj česar koli več od le prijateljskega odnosa rabi več časa. Vedno imamo opravka s podobnimi etapami celega procesa zapeljevanja in sicer od začetka, ko se zavemo, da je določena oseba prava za nas, preko osvajanja, kjer mora človek človeka prepričati o lastni vrednosti ter posebnosti, vse do skupne skrbi za uspešno dolgotrajno zvezo.

Lahko se vse začne po naključju, saj je seveda marsikdo slišal o ljubezni na prvi pogled. Zdi se namreč, da je to pogosteje rezultanta fizičnih, družbenih in intelektualnih lastnosti, ki vse skupaj določajo o zapeljivosti izbrane osebe. Tam, kjer se pojavlja fizična privlačnost, telo, oz. tako imenovana telesnost odigra precejšnjo vlogo. Telesna atraktivnost sama po sebi vendar ni dovoljšnja značilnost, da bi koga osvojili, predvsem zato, ker je v glavnem privlačnost zelo relativen pojem. Vsak posamezni človek si ta izraz razlaga na svoj poseben način, ker, zahvaljujoč se naši raznolikosti, za vsakega atraktivnost pomeni nekaj drugega. V magični predstavi osvajanja pogosto segamo po različnih „orožjih” in metodah. Ne smemo pa pozabiti na morda najpomembnejšega, sigurno pa najbolj zvestega spremljevalca v postopku zapeljevanja – jezik.

Jezik kot sredstvo pisnega in govornega sporazumevanja nas spremlja celo življenje od rojstva do trenutka, ko se spremenimo v prah in pepel. Jezik ima izjemno veliko vlogo pri vsakdanjem sporazumevanju. Z njim lahko izražamo svoja slaba in dobra čustva, svoje potrebe, sanje, zahteve, želje, jezo ali čisto nasprotno – svojo ljubezen do drugih. S pomočjo jezika obveščamo cel svet o svoji eksistenci. Jezik ima v sebi ogromno moč in če se nekdo tega res dobro zaveda in jo zna uporabljati, ga lahko izkoristi bodisi za manipuliranje z ostalimi bodisi v boljšem smislu, za pridobitev zaželjenega. V agresivni rabi lahko nekoga jezik kar užali, v vljudni, elegantni in privlačni pa lahko z njim izbrano osebo prav očaramo.

Zdelo bi se, da se enako elastično, kot ljudje svojim čustvom in potrebam, jezik prilagaja določenim situacijam, saj se z njim pogovarjamo in sporazumevamo z ostalimi predstavniki homo sapiens. Veliko lažje nam je govoriti o dobrih in prijetnih stvareh kot o tistih hudih, ki nas lahko zapeljejo v žalost in obupanje. Glede zgoraj navedenega bi lahko torej pričakovali, da o takšnem lepem čustvu, kot je ljubezen in vse z njo povezano, se pravi o privlačnosti (zlasti, če je erotika sama po sebi zadostna kot prava tržna znamka), naj bi se na izvrstno odličen način pogovarjali absolutno brez konca tako z ljubečo osebo, kot z znanci pa tudi nasploh. Dejansko pa se takrat zelo pogosto znajdemo v zadregi.

Ljubezen, privlačnost, erotika, v glavnem vse, kar se nanaša na spolnost, povzročajo, da se v smislu pogovorne zmožnosti, če jo lahko tako poimenujemo, znajdemo v pravi krizi. Jezik ljubezni oz. intimni jezik je dejstvo, ki ga je pravzaprav zelo težko raziskovati, predvsem zaradi pomanjkanja raziskovalnega gradiva. Intimni jezik se nanaša na intimno plast življenja in ga zaradi tega ljudje obravnavajo kot tabu temo. Beseda tabu, ki jo SSKJ razlaga kot 1. zapoved, prepoved, nanašajoča se na kako dejanje, stik s čim, katere kršitev kaznujejo nadnaravne sile oz. 2. stvar, ki se ne sme kritično obravnavati, že sama po sebi vzbuja več distance kot želje za kršitev splošnih stereotipov molka.

Drugi razlog je tudi to, da se o našem intimnem življenju, kaj šele o intimnem jeziku ter izrazih, ki jih uporabljamo med štirimi stenami, preprosto nočemo pogovarjati. Verjetno zato, ker se bojimo, da se nam bo nekdo smejal, da nas bo potem sram. Večinoma se torej moramo zanašati bodisi na nepopolnoma zanesljive ankete o intimnem jeziku, se pravi o vsem besednem zakladu, ki ga rabimo med pogovori z ljubečo osebo (punco, fantom, možem, ženo, itn.), bodisi v današnjih časih računalniske in tehnološke revolucije ter vsesplošnega dostopa do interneta tudi na forume, diskusije in klepete, ki so zrcalo pogovornega in spontanega jezika. In zaradi tega, ker se ljudje, ki rabijo komunikatorje, ne vidijo, se glede besednega zaklada in jezikovnih navad tako ne omejujejo, kot v kakršnem koli pogovoru v živo.

Tretji razlog za to, da je še naprej poleg vseh spretnosti intimni jezik terra incognita, je tudi dejstvo, da se že od otroštva malo koga (če sploh kogar koli) navaja na pogovore o spolnosti, erotiki, telesni privlačnosti kot o navadnem pojavu človeškega življenja. Odraščamo torej v vzdušju, kjer se o zapeljivosti, fizični atraktivnosti in vsem, kar se s to problematiko veže, med drugim tudi o delih telesa ali o seksualnosti, ne govori na glas. In če se o tem ne govori na glas, ker je to a priori nevljudno in nesramno, se pozneje izkaže, da poleg strokovnih izrazov z medicinskega področja ali z druge strani tudi vulgarnih besed, ki hote ali ne hote neprenehoma krožijo okoli nas in se vrinjajo v vse mogočne plasti jezika, zlasti v njegovo erotično cono (ki se jo samo po sebi obravnava kot perverzno), o erotiki ali spolnosti ne znamo pogumno govoriti.

Zanimivo je, da še pred nekaj stoletji raba tako imenovanega jezika ljubezni v umetnosti in poeziji sploh ni bila problem, pa ravno nasprotno. Erotični jezik je bil popolnoma navadna stvar, navadno orodje, s katerim je pesnik znal ustrezno izraziti določena čustva in ljubezenske odnose. Kaj se je torej zgodilo s takratnim jezikom in takratno svobodo izražanja? Na nek način se je jezik skrčil, postalo ga sram samega sebe. Čeprav smo stopili na luno, izumili računalnik, razvili dostop do interneta, izumili množico zdravil proti različnim boleznim, smo hkrati tudi zanemarili naš intimni jezik. Poleg intelektualnega razvoja, seksualne revolucije in boja za enakopravnost, nam je zelo težko govoriti o seksu in erotiki na prav udoben način. Toda na tem izjemno nežnem področju poskušamo zelo spretno voziti slalom, ne da bi na kakršen koli način izstopali od nenapisanih načel olikanosti in vljudnosti.

Omenjena misel nas je pripeljala na drugo plat medalje in sicer do pojava, ki so ga v svojih raziskavah opazili jezikoslovci, da je zaradi velike omejitve uporabe intimnega jezika, plast njegova besednega zaklada postala zelo infantilna in otročja. Gre sicer za specifičen način klicanja v bližjih in intimnih odnosih, kar pravzaprav pomeni rabo intimnih nadimkov oz. vzdevkov, ki se strokovno imenujejo afektonimi. Karakteristični so predvsem za evropsko kulturo in njihova osrednja značilnost je pomanjševalna oblika. Afektonimi se nanašajo na zmanjšane nazive živali npr. miška, zajček, dragocene predmete, npr. dragica, nebeških pojavov, npr. zvezdica, angelček, sladic in sladkarij npr. sladkorček, čokoladka, ali slovenskih inačic angleških ljubkovalnih izrazov kot hani bani, bejbi.

Jezik je na nek način zrcalo človeškosti. Z njegovo pomočjo lahko slikamo svet, ki nas obdaja. Ne moremo in ne smemo pozabiti, da je jezik naš zvest spremljevalec vsakdanjega življenja. Uporabljamo ga ves čas, ker je z njim veliko lažje vzpostaviti kakršenkoli sporazum. Ne pozabimo torej  na njegovo posebn plast, jezik zapeljivosti in intimnosti. Bolje je, če se z zmanjševanjem ne pretirava preveč, da se jezik ne bi skrčil. Drugače pa se bo dalo v zrcalu uvideti skarikirano podobo nekdanjega dvonožnega vladarja.

Kolegica Zuzanna Krystyna Kobos nam je poslala zanimiv prispevek, ki se dotika tega, kakšne besede uporabljamo, ko ogovarjamo druge, konkretneje, ukvarjala se je z afektonimi. Ko si boste prebrali zanimiv prispevek, vas vabi k debati.

Kako se počutimo, ko nam nekdo reče: Ti svinja! Če pa preveč spijemo na primer: Pijan si kot krava. Sploh nam ni všeč. Naše samoocenjevanje gre dol. Pravzaprav se počutimo več ali manj užaljeni, ker nas je nekdo primerjal z veliko, dostikrat umazano živaljo, ki smrdi in ne dela nič pametnega cel dan. Kaj pa na primer gos –  kakšna neumna gos si!Tudi nismo preveč zadovoljni. Enako se dogaja pri prasici, ki se jo sedaj celo sreča v slovenskih podnapisih kot prevod angleške besede bitch. Če pa nas nekdo kliče npr. sonček, srček, žabica, tigrček, sladkorček je naša reakcija popolnoma drugačna. Nimamo nič proti pod enim pogojem, da smo s to osebo v pozitivnih in bližnjih odnosih. Lahko je to naša sestra ali brat, lahko starši, ponavadi tudi zaročenec oz. zaročenka, ljubimec oz. ljubimka ali preprosto fant oz. punca. V glavnem gre za načine klicanja med dvema osebama, ki se res dobro poznata, si zaupata in se imata radi.

Nobena skrivnost ni, da se od davnega poljubno kličemo s t. i. intimnimi vzdevki npr. cukrček, bonbonček, ljubček, miška, muci, angelček. Določeni so samo za neki intimen odnos med ljudmi. Njihova pogosta uporaba je, odvisna tako od posameznega človeka, kot tudi od posameznega jezika ali kulture. Jezikoslovci, ki se poskušajo ukvarjati s tem jezikovnim pojavom, trdijo, da so kakršne koli raziskave na tem področju zelo težke in nikoli ni popolnoma zanesljive. Predvsem za to, ker se pričujoči pojav nanaša na intimno plast našega življenja, o kateri redko kdo govori naglas, zlasti tujim ljudem za jezikoslovno raziskavo. Vendar je jezikoslovcem uspelo ugotoviti vsaj to, da je intimne vzdevke zaman iskati v jezikih južno-vzhodne Azije. Intimni vzdevki ali nadimki, ki jim strokovnjaki pravijo afektonimi, so značilni predvsem za evropsko kulturo, čeprav je od temperamenta in čustvenosti posameznega naroda odvisna pogostostost njihove uporabe, od strukture določenega jezika pa njihova oblika.

Ne glede na to, v katerem jeziku iščemo afektonime, ena izmed njihovih skupnih značilnosti je pomanjševalna oblika. Tako v slovenščini kot v kakršnem koli drugem evropskem jeziku, pomanjševalnice rabimo ne samo takrat, ko imenujemo nekaj majhnega (npr. mizica ‘majhna miza’, košček ‘majhen kos’). Če hočemo izraziti naš čustveni odnos do osebe, živali ali stvari, tudi lahko uporabljamo pomanjševalnice v njihovi sekundarni funkciji npr. cimerček – poljubkovalno od cimer, mamica – poljubkovalno od mama/mati).

Druga stvar, ki so jo ugotovili je, da je plast ljubkovalnih imen zelo animalizirana. Vsepovsod radi kličemo drago osebo z nazivom neke živali, seveda v pomanjšani obliki npr. muci, muc, čmrljček, miška, zajček, tigerček, ovčka, žabica, tudi pujsek oz. prasička (v tem primeru je zelo pomembna pomanjševalna oblika, drugače pa prašič ima zelo negativno konotacijo). Kličemo se tudi z izrazi povezanimi z vrednostjo, draguljem npr. ljubi, ljubica, dragica, ali z nebeškimi pojavi npr. zvezdica, angelček, sonce, sonček. Veliko je afektonimov, ki se nanašajo na sladke vrste hrane. Sem spadajo izpeljanke tako od sladic in sladkarij npr. krofek, sladkorček, piškotek, čokoladka, marmeladka, kot prilog npr. knedeljček, štrudeljček. V vsakodnevni uporabi najdemo tudi pomanjševalne oblike opravljanja družinske vloge na primer moži, ženka, hčerica, sinček in slovenske variante angleških ljubkovalnih izrazov kot hani bani, hanči bananči, bejbi (od honey bunny, baby). Poleg vseh zgoraj navedenih primerov obstaja tudi množica izpeljank od naših lastnih imen. Tako bodo vsi, ki imajo radi Evo, klicali Evica, Doroto – Dorči, Majo – Majči, Janjo – Janji, Mirka oz. Mirkota– Mirček, Dejana – Dejanček, Jureta – Jurček.

Kodifikacija človeških lastnih imen se razlikuje glede na to, odkod prihajamo. Na Poljskem na primer ne smejo starši poimenovati otroka pomanjševalno in ga tako vpisati v dokumente, če obstaja uradna oblika imena npr. ni dovoljeno vpisati Kasia, ampak Katarzyna, ne Gosia, ampak Małgorzata. Na slovenskem ozemlju se otroka poimenuje tako Andreja kot Andrejka, Roza in Rozka, Tim ali Timotej, Jasmina ali Jasminka, France ali Franček, Janez ali Janezek, čeprav bi vse variante s sufiksoma –ka ali -ek drugi Slovani večinoma obravnavali kot pomanjševalnice.

Afektonimi spadajo v to plast našega življenja in medsebojnih odnosov, o kateri pravzaprav nočemo govoriti naglas. To, kako se poljubno kličemo, je zasebna zadeva posameznega človeka. Na podlagi anket in različnih raziskav lahko sklepamo, da se radi ljubkovalno kličemo večinoma vsi, vsaj na evropski celini. Uporabljamo predvsem manjšalne oblike tako od lastnih imen, kot od vseh drugih besed, ki se večinoma nanašajo ali na vrste živali ali astrološke pojave, sladice, sladkarije in veliko drugih, še neodkritih plasti. Za ene ljudi je pričujoča zadeva malo preveč ‘pocukrana’. Drugi pa si sploh ne predstavljajo klicati najdražje osebe drugače kot sonček ali angelček. Nekatere pomanjševalnice uničujejo naše odnose. Drugi pa s pomočjo pomanjševalnic izražajo čim večjo pomembnost določene osebe v njihovem življenju. Vsaj na ta način si lahko malo omilimo ‘grenko’ življenje, mar ne?

Ne bomo vas dolgočasili s spisi o Prešernovem življenju. Si pa oglejte zgornji video. Dobra glasba in hitro osveževanje znanja o našem pesniku.

Si lahko kdo privošči zgornjo napako? Mogoče bi še razumeli, če bi bili črki “p” in “b” skupaj na tipkovnici, pa pač nista.

Kakšno mnenje imate na splošno glede uspešnosti slovenskega lektoriranja? Po mojih izkušnjah sodeč časopisom redkeje ponagaja tiskarski škrat, medtem ko se nekatere knjige pravo leglo pravopisnih napak. Kar je pravzaprav bolj žalostno kot današnja napakica.

Iskanje sodelavcev ni obrodilo nekih dobrih rezultatov. Prejeli smo natančno dve prošnji. 2. Eden od “iskalcev zaposlitve” obiskuje čisto drugo smer, kot je bilo pričakovano. Pa se je vseeno javil … In pobegnil, ko je ugotovil, da ni plačila. Kar je bilo sicer omenjeno v prvem odstavku, torej res ni bil za nas, če ne zna dobro brati. Ok, šalo na stran. Precej žalostno je, da se javi nekdo tak, ne pa tisti, za katere bi to bolj pričakovali.

Drugi prosilec je bil dejansko bolj primeren. Pa sedaj ne vem, se je ustrašil ali mu ni nikoli bilo do tega? Dobil je odgovor po e-pošti in če premislim, mogoče odgovor res ni nakazoval, da ga sprejemamo z odprtimi rokami, čeprav naj bi sporočal ravno to.

Zanimanje za avtorje bloga je veliko. Se opravičujem, če so naši postopki malo bolj zadržani in svojih imen ne povemo vsakemu, ki pride mimo. Pretekle izkušnje na raznih forumih kažejo na to, da je potrebno biti previden. Na žalost. Popolnoma se zavedam, da tukaj ne bo velikega navala komentatorjev, če ni zaupanja že iz naše strani. Upam, da nam bo uspelo odnose otopliti.

No, vsaj ideja bloga se je dobro prijela. Klikov je vsak dan več, kar me preseneča, ker je naše oglašanje dokaj neredno. Pa vseeno …  zapiski krožijo naokoli in to je dobro. Če bi še kdo kaj delil z nami, nam vedno lahko piše.

Še eno vprašanje za konec. Razmišljanje enega od “prosilcev” mi je dalo misliti. Je blog res lahko konkurenca forumom? Ker to ni bil naš namen.

Preberite.

Spet se ponavlja tisto, kar poznamo že od prej. Kdaj imajo ljudje pravico jemati stvari v svoje roke, kdaj se lahko počutijo ogrožene zaradi besed na papirju? Se vam zdi, da je fikcija vse bolj realna, ali da ljudje pač ne znajo ločiti med tema dvema pojmoma?

Zgodba se je sedaj že odvila, vsekakor pa ni ena izmed tistih, ki bi si jih želeli zapomniti. Smo ljudje res postali taki, da rabimo navodila, pravila in črno na belem za vsa dejanja v našem življenju? Koliko res pomeni stavek:  “vse zapisano v tej knjigi je izmišljeno in se lahko le naključno ujema z realnostjo”?

Zanimajo me vaši pogledi na to situacijo (tudi na tiste iz preteklosti). Se vam zdi prav, da se te stvari dogajajo? Na čigavi strani ste in zakaj? Smo ljudje postali preveč občutljivi ali bi temu lahko že rekli hipokrizija? Čakanje v zasedi, da lahko nekoga napadeš zaradi dejanja, ki tebi ne ustreza preveč. Bi morali še bolj paziti kaj delamo, ali pa preprosto večkrat povedati, da je črno črno in ne zeleno? Se vam zdijo tožbe na račun pisateljev utemeljene, v kakšnem primeru in zakaj?

Malo zabave … :)