Kolegica Zuzanna K. Kobos se je ponovno potrudila in nam poslala nov prispevek, ki se navezuje na prejšnjega, a v drugačnem pogledu. Preberite zanimivo razmišljanje o jeziku, avtorica in tudi mi pa bomo zelo veseli, če se oglasite v komentarjih. Svoje prispevke pa še vedno lahko pošiljate na naš e-naslov.
Težko je razložiti, še težje upravičiti, zakaj nekdo postaja drugemu všeč. Včasih se to dogaja hipoma v enem trenutku, v drugem primeru se za razvoj česar koli več od le prijateljskega odnosa rabi več časa. Vedno imamo opravka s podobnimi etapami celega procesa zapeljevanja in sicer od začetka, ko se zavemo, da je določena oseba prava za nas, preko osvajanja, kjer mora človek človeka prepričati o lastni vrednosti ter posebnosti, vse do skupne skrbi za uspešno dolgotrajno zvezo.
Lahko se vse začne po naključju, saj je seveda marsikdo slišal o ljubezni na prvi pogled. Zdi se namreč, da je to pogosteje rezultanta fizičnih, družbenih in intelektualnih lastnosti, ki vse skupaj določajo o zapeljivosti izbrane osebe. Tam, kjer se pojavlja fizična privlačnost, telo, oz. tako imenovana telesnost odigra precejšnjo vlogo. Telesna atraktivnost sama po sebi vendar ni dovoljšnja značilnost, da bi koga osvojili, predvsem zato, ker je v glavnem privlačnost zelo relativen pojem. Vsak posamezni človek si ta izraz razlaga na svoj poseben način, ker, zahvaljujoč se naši raznolikosti, za vsakega atraktivnost pomeni nekaj drugega. V magični predstavi osvajanja pogosto segamo po različnih „orožjih” in metodah. Ne smemo pa pozabiti na morda najpomembnejšega, sigurno pa najbolj zvestega spremljevalca v postopku zapeljevanja – jezik.
Jezik kot sredstvo pisnega in govornega sporazumevanja nas spremlja celo življenje od rojstva do trenutka, ko se spremenimo v prah in pepel. Jezik ima izjemno veliko vlogo pri vsakdanjem sporazumevanju. Z njim lahko izražamo svoja slaba in dobra čustva, svoje potrebe, sanje, zahteve, želje, jezo ali čisto nasprotno – svojo ljubezen do drugih. S pomočjo jezika obveščamo cel svet o svoji eksistenci. Jezik ima v sebi ogromno moč in če se nekdo tega res dobro zaveda in jo zna uporabljati, ga lahko izkoristi bodisi za manipuliranje z ostalimi bodisi v boljšem smislu, za pridobitev zaželjenega. V agresivni rabi lahko nekoga jezik kar užali, v vljudni, elegantni in privlačni pa lahko z njim izbrano osebo prav očaramo.
Zdelo bi se, da se enako elastično, kot ljudje svojim čustvom in potrebam, jezik prilagaja določenim situacijam, saj se z njim pogovarjamo in sporazumevamo z ostalimi predstavniki homo sapiens. Veliko lažje nam je govoriti o dobrih in prijetnih stvareh kot o tistih hudih, ki nas lahko zapeljejo v žalost in obupanje. Glede zgoraj navedenega bi lahko torej pričakovali, da o takšnem lepem čustvu, kot je ljubezen in vse z njo povezano, se pravi o privlačnosti (zlasti, če je erotika sama po sebi zadostna kot prava tržna znamka), naj bi se na izvrstno odličen način pogovarjali absolutno brez konca tako z ljubečo osebo, kot z znanci pa tudi nasploh. Dejansko pa se takrat zelo pogosto znajdemo v zadregi.
Ljubezen, privlačnost, erotika, v glavnem vse, kar se nanaša na spolnost, povzročajo, da se v smislu pogovorne zmožnosti, če jo lahko tako poimenujemo, znajdemo v pravi krizi. Jezik ljubezni oz. intimni jezik je dejstvo, ki ga je pravzaprav zelo težko raziskovati, predvsem zaradi pomanjkanja raziskovalnega gradiva. Intimni jezik se nanaša na intimno plast življenja in ga zaradi tega ljudje obravnavajo kot tabu temo. Beseda tabu, ki jo SSKJ razlaga kot 1. zapoved, prepoved, nanašajoča se na kako dejanje, stik s čim, katere kršitev kaznujejo nadnaravne sile oz. 2. stvar, ki se ne sme kritično obravnavati, že sama po sebi vzbuja več distance kot želje za kršitev splošnih stereotipov molka.
Drugi razlog je tudi to, da se o našem intimnem življenju, kaj šele o intimnem jeziku ter izrazih, ki jih uporabljamo med štirimi stenami, preprosto nočemo pogovarjati. Verjetno zato, ker se bojimo, da se nam bo nekdo smejal, da nas bo potem sram. Večinoma se torej moramo zanašati bodisi na nepopolnoma zanesljive ankete o intimnem jeziku, se pravi o vsem besednem zakladu, ki ga rabimo med pogovori z ljubečo osebo (punco, fantom, možem, ženo, itn.), bodisi v današnjih časih računalniske in tehnološke revolucije ter vsesplošnega dostopa do interneta tudi na forume, diskusije in klepete, ki so zrcalo pogovornega in spontanega jezika. In zaradi tega, ker se ljudje, ki rabijo komunikatorje, ne vidijo, se glede besednega zaklada in jezikovnih navad tako ne omejujejo, kot v kakršnem koli pogovoru v živo.
Tretji razlog za to, da je še naprej poleg vseh spretnosti intimni jezik terra incognita, je tudi dejstvo, da se že od otroštva malo koga (če sploh kogar koli) navaja na pogovore o spolnosti, erotiki, telesni privlačnosti kot o navadnem pojavu človeškega življenja. Odraščamo torej v vzdušju, kjer se o zapeljivosti, fizični atraktivnosti in vsem, kar se s to problematiko veže, med drugim tudi o delih telesa ali o seksualnosti, ne govori na glas. In če se o tem ne govori na glas, ker je to a priori nevljudno in nesramno, se pozneje izkaže, da poleg strokovnih izrazov z medicinskega področja ali z druge strani tudi vulgarnih besed, ki hote ali ne hote neprenehoma krožijo okoli nas in se vrinjajo v vse mogočne plasti jezika, zlasti v njegovo erotično cono (ki se jo samo po sebi obravnava kot perverzno), o erotiki ali spolnosti ne znamo pogumno govoriti.
Zanimivo je, da še pred nekaj stoletji raba tako imenovanega jezika ljubezni v umetnosti in poeziji sploh ni bila problem, pa ravno nasprotno. Erotični jezik je bil popolnoma navadna stvar, navadno orodje, s katerim je pesnik znal ustrezno izraziti določena čustva in ljubezenske odnose. Kaj se je torej zgodilo s takratnim jezikom in takratno svobodo izražanja? Na nek način se je jezik skrčil, postalo ga sram samega sebe. Čeprav smo stopili na luno, izumili računalnik, razvili dostop do interneta, izumili množico zdravil proti različnim boleznim, smo hkrati tudi zanemarili naš intimni jezik. Poleg intelektualnega razvoja, seksualne revolucije in boja za enakopravnost, nam je zelo težko govoriti o seksu in erotiki na prav udoben način. Toda na tem izjemno nežnem področju poskušamo zelo spretno voziti slalom, ne da bi na kakršen koli način izstopali od nenapisanih načel olikanosti in vljudnosti.
Omenjena misel nas je pripeljala na drugo plat medalje in sicer do pojava, ki so ga v svojih raziskavah opazili jezikoslovci, da je zaradi velike omejitve uporabe intimnega jezika, plast njegova besednega zaklada postala zelo infantilna in otročja. Gre sicer za specifičen način klicanja v bližjih in intimnih odnosih, kar pravzaprav pomeni rabo intimnih nadimkov oz. vzdevkov, ki se strokovno imenujejo afektonimi. Karakteristični so predvsem za evropsko kulturo in njihova osrednja značilnost je pomanjševalna oblika. Afektonimi se nanašajo na zmanjšane nazive živali npr. miška, zajček, dragocene predmete, npr. dragica, nebeških pojavov, npr. zvezdica, angelček, sladic in sladkarij npr. sladkorček, čokoladka, ali slovenskih inačic angleških ljubkovalnih izrazov kot hani bani, bejbi.
Jezik je na nek način zrcalo človeškosti. Z njegovo pomočjo lahko slikamo svet, ki nas obdaja. Ne moremo in ne smemo pozabiti, da je jezik naš zvest spremljevalec vsakdanjega življenja. Uporabljamo ga ves čas, ker je z njim veliko lažje vzpostaviti kakršenkoli sporazum. Ne pozabimo torej na njegovo posebn plast, jezik zapeljivosti in intimnosti. Bolje je, če se z zmanjševanjem ne pretirava preveč, da se jezik ne bi skrčil. Drugače pa se bo dalo v zrcalu uvideti skarikirano podobo nekdanjega dvonožnega vladarja.
0 Responses to “Jezik kot zrcalo telesne privlačnosti”