Kolegica Zuzanna Krystyna Kobos nam je poslala zanimiv prispevek, ki se dotika tega, kakšne besede uporabljamo, ko ogovarjamo druge, konkretneje, ukvarjala se je z afektonimi. Ko si boste prebrali zanimiv prispevek, vas vabi k debati.
Kako se počutimo, ko nam nekdo reče: Ti svinja! Če pa preveč spijemo na primer: Pijan si kot krava. Sploh nam ni všeč. Naše samoocenjevanje gre dol. Pravzaprav se počutimo več ali manj užaljeni, ker nas je nekdo primerjal z veliko, dostikrat umazano živaljo, ki smrdi in ne dela nič pametnega cel dan. Kaj pa na primer gos – kakšna neumna gos si!Tudi nismo preveč zadovoljni. Enako se dogaja pri prasici, ki se jo sedaj celo sreča v slovenskih podnapisih kot prevod angleške besede bitch. Če pa nas nekdo kliče npr. sonček, srček, žabica, tigrček, sladkorček je naša reakcija popolnoma drugačna. Nimamo nič proti pod enim pogojem, da smo s to osebo v pozitivnih in bližnjih odnosih. Lahko je to naša sestra ali brat, lahko starši, ponavadi tudi zaročenec oz. zaročenka, ljubimec oz. ljubimka ali preprosto fant oz. punca. V glavnem gre za načine klicanja med dvema osebama, ki se res dobro poznata, si zaupata in se imata radi.
Nobena skrivnost ni, da se od davnega poljubno kličemo s t. i. intimnimi vzdevki npr. cukrček, bonbonček, ljubček, miška, muci, angelček. Določeni so samo za neki intimen odnos med ljudmi. Njihova pogosta uporaba je, odvisna tako od posameznega človeka, kot tudi od posameznega jezika ali kulture. Jezikoslovci, ki se poskušajo ukvarjati s tem jezikovnim pojavom, trdijo, da so kakršne koli raziskave na tem področju zelo težke in nikoli ni popolnoma zanesljive. Predvsem za to, ker se pričujoči pojav nanaša na intimno plast našega življenja, o kateri redko kdo govori naglas, zlasti tujim ljudem za jezikoslovno raziskavo. Vendar je jezikoslovcem uspelo ugotoviti vsaj to, da je intimne vzdevke zaman iskati v jezikih južno-vzhodne Azije. Intimni vzdevki ali nadimki, ki jim strokovnjaki pravijo afektonimi, so značilni predvsem za evropsko kulturo, čeprav je od temperamenta in čustvenosti posameznega naroda odvisna pogostostost njihove uporabe, od strukture določenega jezika pa njihova oblika.
Ne glede na to, v katerem jeziku iščemo afektonime, ena izmed njihovih skupnih značilnosti je pomanjševalna oblika. Tako v slovenščini kot v kakršnem koli drugem evropskem jeziku, pomanjševalnice rabimo ne samo takrat, ko imenujemo nekaj majhnega (npr. mizica ‘majhna miza’, košček ‘majhen kos’). Če hočemo izraziti naš čustveni odnos do osebe, živali ali stvari, tudi lahko uporabljamo pomanjševalnice v njihovi sekundarni funkciji npr. cimerček – poljubkovalno od cimer, mamica – poljubkovalno od mama/mati).
Druga stvar, ki so jo ugotovili je, da je plast ljubkovalnih imen zelo animalizirana. Vsepovsod radi kličemo drago osebo z nazivom neke živali, seveda v pomanjšani obliki npr. muci, muc, čmrljček, miška, zajček, tigerček, ovčka, žabica, tudi pujsek oz. prasička (v tem primeru je zelo pomembna pomanjševalna oblika, drugače pa prašič ima zelo negativno konotacijo). Kličemo se tudi z izrazi povezanimi z vrednostjo, draguljem npr. ljubi, ljubica, dragica, ali z nebeškimi pojavi npr. zvezdica, angelček, sonce, sonček. Veliko je afektonimov, ki se nanašajo na sladke vrste hrane. Sem spadajo izpeljanke tako od sladic in sladkarij npr. krofek, sladkorček, piškotek, čokoladka, marmeladka, kot prilog npr. knedeljček, štrudeljček. V vsakodnevni uporabi najdemo tudi pomanjševalne oblike opravljanja družinske vloge na primer moži, ženka, hčerica, sinček in slovenske variante angleških ljubkovalnih izrazov kot hani bani, hanči bananči, bejbi (od honey bunny, baby). Poleg vseh zgoraj navedenih primerov obstaja tudi množica izpeljank od naših lastnih imen. Tako bodo vsi, ki imajo radi Evo, klicali Evica, Doroto – Dorči, Majo – Majči, Janjo – Janji, Mirka oz. Mirkota– Mirček, Dejana – Dejanček, Jureta – Jurček.
Kodifikacija človeških lastnih imen se razlikuje glede na to, odkod prihajamo. Na Poljskem na primer ne smejo starši poimenovati otroka pomanjševalno in ga tako vpisati v dokumente, če obstaja uradna oblika imena npr. ni dovoljeno vpisati Kasia, ampak Katarzyna, ne Gosia, ampak Małgorzata. Na slovenskem ozemlju se otroka poimenuje tako Andreja kot Andrejka, Roza in Rozka, Tim ali Timotej, Jasmina ali Jasminka, France ali Franček, Janez ali Janezek, čeprav bi vse variante s sufiksoma –ka ali -ek drugi Slovani večinoma obravnavali kot pomanjševalnice.
Afektonimi spadajo v to plast našega življenja in medsebojnih odnosov, o kateri pravzaprav nočemo govoriti naglas. To, kako se poljubno kličemo, je zasebna zadeva posameznega človeka. Na podlagi anket in različnih raziskav lahko sklepamo, da se radi ljubkovalno kličemo večinoma vsi, vsaj na evropski celini. Uporabljamo predvsem manjšalne oblike tako od lastnih imen, kot od vseh drugih besed, ki se večinoma nanašajo ali na vrste živali ali astrološke pojave, sladice, sladkarije in veliko drugih, še neodkritih plasti. Za ene ljudi je pričujoča zadeva malo preveč ‘pocukrana’. Drugi pa si sploh ne predstavljajo klicati najdražje osebe drugače kot sonček ali angelček. Nekatere pomanjševalnice uničujejo naše odnose. Drugi pa s pomočjo pomanjševalnic izražajo čim večjo pomembnost določene osebe v njihovem življenju. Vsaj na ta način si lahko malo omilimo ‘grenko’ življenje, mar ne?
0 Responses to “Homo intimus animalis – nekaj o tem, kako se kličemo”