Ušesom prijazno

Vsekakor smo si privoščili daljši bložni molk, kar pa ne pomeni, da smo z delom obupali. Mogoče smo samo malo zaspali. ;)

Za danes pa nekaj drugega kot samo standarno podarjanje zapiskov. Verjetno se v svojem dnevu vsaj malo srečate z radiem. Ste se kdaj poglobili v govorjenje? Vem, da imajo na nekaterih radiih prav posebej izurjene govornike, a opazim le tiste, ki se s kakšno šolo še niso srečali. Preprosto me moti, da govorec klamfa nekaj v svojem dialektu, po možnosti se slovnično napačno.

Pogovori z znanci so mi dali vedeti, da pretiravam, ko izrazim željo po pravilni slovenščini.  Zame je radio še vedno en izmed medijev, ki “raji” kaže trenutno stanje slovenščine, ki naj bi kazal, kako jezik pravilno uporabljati. Smo majhna dežela, a narečno zelo razdrobljena, zato se mi zdi prav, da bi vsi govorci na radiu uporabljali knjižno slovenščino. In kakšno je vaše mnenje? Se vam zdi prav, da so se pravila tako zrahljala?

Trenutki spoznanja

Miha Mazzini, Trenutki spoznanja, Študentska založba, Ljubljana, 2007

Citati:

Str. 20: Ne smem biti sam s sabo, moram se zaljubiti, moram.

Str. 21: Ljubezen na prvi pogled je najvišja blaženost, le končati se mora, preden jo uničijo naslednji pogledi. Zaljubljam se po desetkrat na dan in zadnja leta, verjetno čisto slučajno po petintridesetem rojstnem dnevu, rabim še več ljubezni.

Str. 26: “Prosim, spustite me ven,” sem zahlipal, pokleknil kar na tla, zajokal, se zavedel, da pačim obraz, se ustrašil, saj nisem vedel, kako gredo skupaj botoks in mišični krči, a bilo je čudovito, ničesar nisem čutil, lahko sem nemoteno trpel; kako dobrega lepotnega kirurga imam!

Kaj pomeni to poljubljanje ogledala?

Str. 36: Tisto, tam doli, na travniku, sploh niso krave! Njemu, hej! NJEMU nasproti se sprehaja na stotine zrezkov. Zapečenih, še krvavih, naravnih, ocvrtih, v omaki … Krače, klobase in salame, ki jih mora le sleči iz lisastih kož.

Str. 140: Razlika je v zavedanju, ki zraste v zavest; kar pa ni drugega kot obletavanje dvomov in spraševanj. Takoj, ko se začutiš, da si, takoj se vprašaš, čemu si in potem je vsaka odločitev strah pred tem, če po njej še vedno boš.

Str. 141: Pravi odrešenik, pravi dobrotnik bi bil torej tisti, za katerega ne bi nikoli slišali, bi pa čutili vpliv njegovega dejanja. Oziroma, še bolje, njegovo žrtvovanje bi preprečilo nekaj strašnega – neopažena žrtev bi povzročila neopažene blagodejne posledice. Vrhunska dobrota.

Str. 200: Zazdelo se mu je, da se zbuja. Zastal in usmeril je pozornost na občutek z upanjem, da prihaja nekaj novega, a ugotovil, da se le pokrivalo miru pričenja parati pod pritiskom dvomomv in strahov, ki butajo obenj. Da bo njegova glava spet ječala od vprašanj, da se bo počutil kot grbavec, ki svoj strah tovori po svetu, da bo stopal po stanovanju, odpiral vrata omar, iskal vzrok strahu, ga nikoli našel; da se bo obračal z živim občutkom, kako nekdo stoji za njim, tik preden ga napade, da se bo tako življenje vleklo in vleklo, in komaj je goltal slino, prst se je tresel na petelinu, ko se je največji dvom izmed vseh prebil skozenj in ga udaril tako močno in strašno, da se je potopil v čisto grozo in je v krču nevede stisnil petelina:

“Kaj če smrt ni konec in smo večni?”